29. bienale oblikovanja (BIO 29) bo potekal med 19. novembrom 2026 in 4. aprilom 2027. Organizira ga Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v sodelovanju s Centrom za kreativnost (CzK).

BIO 29 z naslovom Mehka polja, ki ga kurira Martina Muzi v sodelovanju z Ro Pérez Gayo, raziskovalno asistentko kustosinje, proučuje, kako je mogoče znanje, zaprto v raziskovalnih, industrijskih in infrastrukturnih okoljih, z oblikovalsko prakso odpreti, preusmeriti in prerazporediti. Kuratorski koncept se sprašuje, kako oblikovanje deluje ne le znotraj strukturiranih sistemov, ampak tudi na njihovih robovih, kjer je dostop le delen, informacije neenakomerne in odgovornosti deljene. Kako industrijsko ali znanstveno znanje kroži zunaj laboratorijev, tovarn in tehničnih dokumentov? Kako lahko vstopi v javno, družbeno in prostorsko izkušnjo? In kako lahko oblikovanje deluje kot kolektivni učinek, in ne kot individualna rešitev?


Mehko polje ni lokacija, predmet ali kategorija. Je stanje, v katerem se namere srečujejo z omejitvami, znanje se uporablja drugače, vrednote in odnosi pa se preoblikujejo. Mehka polja so bolj prostori pogajanj kot nadzora. Nastanejo iz napetosti med globalno izvoženimi oblikovalskimi strategijami in nujnostjo lokalnih socialnih, ekoloških in gospodarskih realnosti. V odgovor na to se Mehka polja sprašujejo, kako lahko oblikovanje vpliva na te pogoje, ne da bi jih okrepilo. Oblikovanje se razume kot situirana, multidisciplinarna praksa, ki zavzema stališče znotraj trenja, asimetrije in strukturne neprozornosti. Namesto da rešuje kompleksnost, oblikovanje deluje znotraj nje, razkriva skrite procese, prevaja specializirano znanje in preoblikuje odnose med institucijami, okolji, predmeti in vsakdanjim življenjem.


BIO 29 je organiziran kot mehka, prilagodljiva struktura, ki podpira sodelovanje med oblikovanjem, raziskovanjem, izobraževanjem, industrijo in lokalnimi skupnostmi. Namesto da bi sledil fiksnemu modelu, bienale deluje kot razvijajoča se infrastruktura, ki omogoča pojav različnih oblik kolektivnosti, samoorganizacije in prakse, ki se odziva na kontekst.


Organizacijski okvir – mehka infrastruktura


Organizacijski okvir povezuje oblikovalske prakse z interdisciplinarnim raziskovanjem, kulturnimi in izobraževalnimi institucijami, industrijskimi partnerji in lokalnimi nosilci znanja. S prepletenimi skupinami sodelovanja BIO 29 omogoča skupni razvoj pluralnih in intersekcionalnih projektov, ki odgovarjajo na sodobne socialne, ekološke, tehnološke in politične nujnosti. Upravljanje se razume kot večplasten relacijski proces, ki ga oblikujejo pogajanja, deljena odgovornost in spreminjajoče se vloge, ne pa toge hierarhije.


Organizacijski okvir je zasnovan na podlagi izkušenj iz preteklosti BIO (podpornika kolaborativnih oblikovalskih del, ki so lokalno situirana) in preoblikovanja v razširjen medsektorski proces, v katerem se o avtonomiji ustvarjanja in delitvi virov pogajajo posamezni ali skupinski udeleženci skupaj s kuratorsko ekipo. Sestavljen je iz štirih sklopov, ki so razviti vzporedno in so med seboj povezani.


Eksperimentalne prakse


Podpira razvoj novih projektov oblikovalskega raziskovanja s sodelovanjem med izbranimi oblikovalci, kuratorsko ekipo, lokalnimi strokovnjaki v Sloveniji ter institucionalnimi in industrijskimi partnerji. Skupna tematska usmeritev zagotavlja skupno izhodišče, vendar je vsak nov projekt oblikovalskega raziskovanja lokalno zasnovan primer, razvit po lastni metodologiji in kot odziv na specifičen kontekst, potrebe in delovne razmere. Produkcijske platforme vabijo oblikovalce k sodelovanju v javnem razpisu BIO 29 – Mehka polja.


Dela z resonanco

Dela z resonanco združujejo projekte, ki so že bili razviti v drugih geografskih in kulturnih kontekstih in se ukvarjajo z osrednjimi vprašanji bienala. Ta dela delujejo kot odmevni agenti, in ne kot reference, ter prispevajo k vzporednim raziskavam, ki širijo področje raziskovanja bienala in ustvarjajo nove povezave, ne da bi bili omejeni na modele ali rešitve. Ti projekti so povabljeni, da postanejo del bienala in s svojimi glasovi, mediji, tehnikami in strategijami prispevajo k širjenju geografije sodobnih oblikovalskih praks.


Razširjeni prenosi


Razširjeni prenosi s satelitskimi projekti in vzporednimi aktivnostmi povezujejo BIO 29 z oblikovalci, kolektivi in pobudami, ki delujejo v različnih krajih. Namesto da bi izvažala strukturo bienala, ta platforma sodeluje z obstoječimi praksami, ponovno aktivira ali krepi že potekajoče dejavnosti, ki so v skladu z zanimanji in načini sodelovanja BIO 29 z oblikovanjem.


Afterclass


V procesu bienala je to laboratorij za razumevanje lokalnih praks v povezavi z nujnimi mednarodnimi oblikovalskimi vprašanji in kot kuratorski eksperiment za podporo razvoja drugih sklopov BIO 29. Deluje kot prečni sloj, ki se ukvarja z interdisciplinarnim raziskovanjem, kulturnimi in izobraževalnimi institucijami, industrijskimi partnerji ter lokalnimi nosilci znanja in njihovimi tekočimi raziskavami, projekti in strokovnim znanjem za oblikovanje razstave in publikacije. Neposredno se povezuje z lokalnimi akterji in njihovimi delovišči, dokumentacijami, publikacijami, arhivi, zgodbami in procesi.


Agenti – kolektivna anatomija


V prizadevanju, da bi presegel tradicionalno opredeljene vloge, obravnaval neravnotežja moči in dal prednost raznovrstnosti, BIO 29 eksperimentira z alternativnimi razporeditvami, pri čemer agencija kroži med ljudmi, praksami in konteksti. Sodelovanje je organizirano na različnih ravneh vpletenosti, prisotnosti in prispevka, kar različnim glasovom omogoča, da vstopijo, se umaknejo in preoblikujejo proces. Znanje se obravnava kot skupna dobrina, ki presega meje disciplin, kar spodbuja kolektivno oblikovanje in skupinsko avtorstvo pred bienalom, med njim in po njem.


Koordinatorji podpirajo artikulacijo sodelovalnih procesov v kolektivni anatomiji med skupinami, projekti oblikovanja in raziskovanja ter produkcijo razstav, medtem ko kuratorska ekipa ostaja pozorna na kontekstualne spremembe in ponuja smernice, ne da bi usmerjala rezultate. Udeleženci produkcijske platforme (posamezni strokovnjaki ali kolektivi), izbrani na podlagi javnega razpisa, oblikujejo jedro vsakega primera in razvijajo predloge projektov v dialogu s promotorji, lokalnimi nosilci znanja in institucionalnimi partnerji. Dokumentaristi te procese prevajajo v eksperimentalne oblike pripovedovanja, kartiranja in refleksije, medtem ko umetniški in ustvarjalni glasovi ponujajo redne spodbude in perspektive. Agenti Razširjenih prenosov in sodelavci Del z resonanco vnašajo prakse iz drugih kontekstov, s čimer širijo kolektivno inteligenco bienala. Afterclass vizualizira in materializira proces, ki prispeva k objavi BIO 29 kot mehke infrastrukture.


Diseminacija – laboratorij formatov


BIO 29 obravnava diseminacijo kot razširjeno prakso. Razstave, tiskani materiali, digitalne platforme in javni programi se razumejo kot posredniška in utrjevalna sredstva za tekoče raziskovalne procese. Ti formati ne predstavljajo le rezultatov, ampak zbirajo, prevajajo in materializirajo konceptualne razmisleke in kolaborativne eksperimente.


BIO 29 z raziskovanjem in eksperimentiranjem s procesi in konfiguracijami agentov raziskuje hibridne organizacijske strukture, ki vključujejo različne oblike znanja, akterje in načine dela. Pozornost je namenjena pripovedovanju, kartiranju, merjenju, indeksiranju in drugim eksperimentalnim oblikam, ki omogočajo sledenje, prevajanje in razširjanje procesov. Na ta način postane založništvo metoda za izpraševanje uveljavljenih protokolov oblikovanja, izzivanje normaliziranih sistemov proizvodnje in odpiranje prostora za alternativne oblike organizacije in aktiviranja oblikovalskega dela ali sodelovanja z oblikovalskim delom.


Cilji diseminacije so:

• razstava BIO 29 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in drugih prostorih po Sloveniji,